Bil je petek, 22. decembra 2000. Prizorišče: osrednji prostor v Kislingerjevi hiši, kjer smo sicer imeli vadbene prostore skupaj s tolkaškim plemenom The Stroj in še parimi bendi. Prvi uradni koncert v naši »otroški sobi«. Nismo imeli še niti imena in pojma nimam, kako so nas sploh napovedali. Vem samo to, da je bilo poleg vonja po stari hiši in cigaretnem dimu v zraku vznemirjenje, kot ga čutijo le mladi, za katere je vse nekaj prvič. Prostor sta napolnila naelektrena energija in frendi, ki so nas prišli prvikrat poslušat.
Preden smo udarili s kratkim repertoarjem parih lastnih komadov, je igral bend ABK – Ansambel bratov Klemenčič, v katerem so se pod zavajujočim imenom skrivali hudi metalci. V Janezovem dnevniku za ta dan piše, da sta bila Dare in Črt (njegova “kamerada” iz časov Daddy’s Pudding) v prvi vrsti, ko smo zaružili v Nazaj u gostilno, komad, ki je postal stalnica naših koncertov. Naja, Tadeja in Katja so prvič neumorno navijale za nas pod odrom kot kasneje še neštetokrat. Nekje v publiki se je skrivala Metoda, ki je prišla gledat Janeza, saj se je takrat za njiju ravno vse začenjalo.
Matjaž je z natančnostjo seizmološke igle s svojim kitarskim rifom zaplaval v Oblake z obrazi, zasanjan komad, ki te na koncu zatrese kot šesta stopnja po Richterjevi lestvici in se s popotresnimi sunki prelije v Mi bomo. »Dokler dans ne prežene noči«, smo zatulili vsi v en glas, Mare pa je dokončno odvrgel svoj hare krišna oklep in dal note v kri. Kar je v mestu zaspalo, je tisto noč bedelo v nas.
V pravi pankerski maniri smo odigrali koncert v dobre pol ure, zaključila pa ga je zimzelena priredba, Ramones-ova Sheena. A kaj, ko ni nobenih dokazov, da se je vse skupaj sploh zgodilo. Ni fotografij ali videoposnetkov. Ni bilo Facebooka ali Instagrama ali pametnih telefonov, ne virtualnih všečkov.
V Kislingerjevi hiši smo po koncertu vztrajali pozno v noč. S prijatelji, simpatijami, loverji, znanci, stranci. Kdo je šel skupaj s kom v mrzlo decembrsko noč ve le sv. Martin. Ki pa ni nikoli nič komentiral in molči še danes.
